Zgodba mojega življenja – avtobiografija (Dr. Rudolf Steiner)

Rudolf Steiner je oče antropozofije – znanost o ljudski modrosti, antropozofske medicine, euritmije – ozaveščeno gibanje telesa, biodinamičnega kmetijstva in Waldorfske šole. Več o njegovem delovanju si preberite tukaj: https://sl.wikipedia.org/wiki/Rudolf_Steiner

Teskt je povzet iz njegove avtobiografije, iz spletne strani Založba: Stella;

Rudolf Steiner o svojem videnju duhovnega sveta

V tistem času sem menil, da sem dolžan iskati resnico prek filozofije. Moral sem študirati matematiko in naravoslovje. Prepričan sem bil, da ne bom našel nikakršne povezave med tema predmetoma in menoj, dokler ju ne bom postavil na trdne temelje filozofije. Kljub temu pa sem duhovni svet dojemal kot dejanskost. Pri vsakem posamezniku se mi je povsem jasno razkrivala njegova duhovna posebnost. Fizično telo in dejanja v fizičnem svetu naj bi bili le njena manifestacija. Združevala se je s tistim, kar je kot nek fizični bacil izviralo iz staršev. Mrtvim ljudem sem sledil še dlje na njihovi poti v duhovni svet. Po smrti enega mojih sošolcev sem pisal o tej fazi mojega duhovnega življenja nekemu svojemu bivšemu učitelju, s katerim sva bila dobra prijatelja v času šolanja na realki. Odpisal mi je nenavadno ljubeznivo; ni pa napisal niti besedice o tistem, kar sem mu napisal o svojem mrtvem sošolcu.

            In to se mi je v tistem času nenehno dogajalo pri dojemanju duhovnega sveta. Nihče se za to ni zmenil. Iz vseh strani so prihajali ljudje z najrazličnejšimi spiritističnimi zadevami. S tem pa nisem želel imeti nobenega opravka. Zame je bilo neokusno pristopati duhovnemu na tak način. (str. 26-27)

Najprej je potrebno doseči stanje zavesti za izkušnjo lepote sveta

            Schillerjevo razmišljanje je bilo zame zelo privlačno. Pomenilo je, da mora človekova zavest najprej doseči določeno stanje, preden lahko vzpostavi razmerje s pojavi v svetu, ki ustrezajo njegovemu lastnemu bitju. S tem sem pridobil nekaj, kar je bolje osvetlilo vprašanja, ki sem si jih zastavljal med opazovanjem narave in pri duhovnih izkustvih. Schiller je govoril, da če le obstaja določeno stanje zavesti, lahko izkusimo lepoto sveta. Ali ni ob tem mogoče predpostaviti, da morda obstaja stanje zavesti, ki bi nam posredovalo resnico o bitju stvari! Če je tako, potem ne smemo, tako kot Kant, opazovati trenutno stanje človekove zavesti in raziskovati, ali bo lahko vstopila v resnično bitje stvari. Namreč, najprej je treba usmeriti svoja prizadevanja k odkritju stanja zavesti, skozi katerega bo človek vzpostavil takšen odnos do sveta, da mu bodo stvari in dejstva razkrili svoje bitje.

Prodiranje v miselno življenje z globino v diskretno realnost

            Verjel sem, da takšno stanje do določene mere dosežemo takrat, ko nimamo le misli, ki zaznajo zunanje dogodke in stvari, temveč tudi tiste, ki jih sami izkušamo kot misli. Življenje v mislih se mi je razkrilo kot nekaj povsem drugega kot življenje, v katerem človek običajno živi in pri tem opravlja običajne znanstvene raziskave. Če vedno globlje prodiramo v miselno življenje, odkrijemo, da pride duhovna dejanskost temu miselnemu življenju naproti. Nato se podamo po poti duše do duha. Toda na tej notranji duševni poti pridemo do duhovne dejanskosti, ki pa jo najdemo tudi znotraj narave. Pridobimo poglobljeno znanje o naravi, če se soočimo z naravo potem, ko smo v živih mislih ugledali dejanskost duha. (str.34-35)

            Ugotovil sem, da mehanika v celoti zadovoljuje potrebo po znanju, če se uporabi za zaznavo tistega, kar je brez življenja, ker v človeškem umu na racionalen način sproža pojmovanja, ki se nato izkažejo za realna. Zame je bil Goethe utemeljitelj zakona o organskem, ki pa velja za tisto, kar je živo. Ko sem se pri zgodovini sodobnega duhovnega življenja ozrl nazaj na Galilea, sem opazil, kako je z oblikovanjem idej, ki so izhajale iz anorganskega, dal novi naravoslovni vedi njeno sedanjo obliko. Kar je Galileo vpeljal za anorgansko, je Goethe skušal dognati za organsko. Zame je Goethe postal Galileo organskega. (str.62)

O svojem dušnem življenju

            Med mlajšo sestro in menoj se je počasi spletlo čudovito prijateljstvo. V sebi je imela del prvinskega značaja nemških deklet. V duši ni nosila ničesar, kar bi bilo pridobljeno z izobrazbo, temveč je izžarevala izvirno in šarmantno naravnost ter plemenito zadržanost, ta zadržanost pa je vzbujala enako zadržanost pri meni. Ljubila sva se, in tega sva se oba zavedala; nobeden od naju pa ni zmogel preseči strahu, da bi si ljubezen priznala. Tako je najina ljubezen živela med vrsticami, ki sva jih izrekala, in ne v besedah samih. Čutil sem, da je bilo razmerje med najinima dušama univerzalne vrste; vendar pa nisva zmogla narediti niti koraka dlje od tistega, kar je bilo povezano z dušo.

            Najino prijateljstvo me je osrečevalo; zame je bila moja prijateljica kot sonce v mojem življenju. In prav to življenje naju je odpeljalo daleč narazen. Namesto uric prijetnega druženja je ostalo samo kratkotrajno dopisovanje, ki mu je sledil melanholični spomin na krasno obdobje mojega življenja – vendar spomin, ki se je v kasnejših letih vedno znova dvigal iz globin moje duše. (str.67)

Notranje življenje z navideznim umikom

            V tem času – bilo je okoli leta 1888 – sem po eni strani čutil močno željo po intenzivnem duhovnem osredotočenju, po drugi strani pa me je življenje pripeljalo v stik s širokim krogom znancev. Zaradi interpretacijskega uvoda, ki sem ga moral pripraviti za drugo knjigo Goethejevih znanstvenih zapisov, sem v sebi čutil potrebo, da bi izrazil svoje stališče do duhovnega sveta v miselni obliki, ki bi bila kristalno jasna. To je zahtevalo umik vase pred vsem, kar me je vezalo na zunanje življenje. V veliki meri mi je ta umik omogočila okoliščina, da sem lahko sedel v kavarni in kljub hrupu okoli sebe ostal v sebi popolnoma miren; z mislimi sem bil osredotočen na zapisovanje grobih obrisov besedila, iz katerega sem kasneje ustvaril omenjeni uvod. Na ta način sem imel notranje življenje, ki ni bilo v nobeni povezavi z zunanjim svetom, čeprav so bili moji interesi še vedno tesno povezani s tem svetom. (str. 81)

            Potem ko sem se vrnil na Dunaj, sem dobil priložnost postati del skupine, ki jo je povezovala ženska, katere mistični, teozofski tip razuma je naredil velik vtis na vse člane skupine. Ure, ki sem jih preživel na domu te ženske, Marie Lang, so bile zame izredno koristne. Iskreni tip življenjskega nazora in izkušnje sta bila v plemeniti in čudoviti obliki prisotna v Marii Lang. Njena bogata notranja izkustva so se odražala v njenem odmevnem in prodornem glasu. Njeno življenje, ki se je s seboj in svetom trdo borilo, je lahko našlo delno zadovoljstvo le v mističnem iskanju. Zdelo se je, da je skoraj ustvarjena zato, da bi bila duša skupine iščočih mož. V ta krog je prišla teozofija, ki jo je ustanovila H.P. Blavatskyjeva ob koncu prejšnjega stoletja. Franz Hartmann, ki je skozi številna teozofska dela in svoje poznanstvo s H.P. Blavatskyjevo, postal znana osebnost, je svojo teozofijo vnesel tudi v naš krog – Marie Lang je iz te teozofije sprejela marsikaj. Miselna vsebina, ki jo najdemo v njej, se je v marsičem skladala z značilnostmi njenega uma. Vendar se je tisto, kar je sprejela iz tega vira, nanjo vtisnilo le na zunaj. V sebi je imela mistično vsebino, ki jo je na precej elementaren način v resnično zavest dvignilo srce, ki ga je preizkusilo življenje. (str.93)

            Ko se ozrem nazaj na svoje življenje, se mi zdi, da so bila prva tri desetletja poglavje, ki tvori celoto. Po koncu tega obdobja sem se preselil v Weimar, kjer sem skoraj sedem let delal na Goethejevem in Schillerjevem inštitutu. Na čas, ki sem ga preživel na Dunaju med že opisanim prvim potovanjem v Nemčijo in kasnejšim prihodom v Goethejevo mesto, gledam kot na obdobje, ko sem nekako prišel do določenih zaključkov, za katere si je moj um ves čas prizadeval. Ti zaključki so našli svoj izraz v pripravi knjige Filozofija duhovne dejavnosti. Bistveni del splošnih idej, s katerim sem takrat izrazil svoja stališča, je izpostavil, da čutni svet zame ni prava resničnost. V svojih zapisih in predavanjih tistega časa sem vedno izrazil mnenje, da je človekov um prava resničnost pri ustvarjanju ideje, ki ne izhaja iz čutnega sveta, temveč se kaže v dejavnosti iznad področja čutne zaznave. To brezčutilno razmišljanje sem predstavil kot nekaj, kar postavlja dušo znotraj duhovne biti sveta. Obenem pa sem močno poudarjal dejstvo, da medtem ko človek živi znotraj tega brezčutilnega razmišljanja, se v resnici zavestno znajde v duhovnih temeljih obstoja. Vse govorjenje o mejah spoznanja ni imelo zame nikakršnega pomena. Vedeti je zame pomenilo ponovno odkrivati, znotraj zaznavnega sveta, duhovne vsebine, ki se izkusijo v duši. Če je kdorkoli govoril o mejah spoznanja, sem v tem videl priznanje, da ni v sebi duhovno izkusil pravo resničnost, in zato tega ni mogel ponovno odkriti v zaznavnem svetu. (str.96-97)

            Tisto, ker sem leta 1888 napisal v drugi knjigi moje izdaje Goethejevih znanstvenih zapiskov, je prežeto s takšnimi stališči: »Kdor pripisuje razmišljanju svojo zmožnost zavedanja, ki gre prek meja čutne zaznave, mora prav tako pripisati razmišljanju objekte, ki se nahajajo prek meja zgolj čutne dejanskosti. Vendar pa so ti objekti razmišljanja ideje. Ko premišljevanje o ideji postane dovolj močno, se spoji s temeljnim obstojem sveta; kar deluje zunaj, vstopi v človekovega duha: postane eno z objektivno dejanskostjo na višku njene moči. Zavedati se ideje znotraj dejanskosti je prava povezava človeka. Razmišljanje ima enak pomen za idejo kot oko za svetlobo ali uho za zvok. Je organ zaznave.« (str. 98)

Misticizem v evoluciji človeštva

            Ob koncu prve etape mojega življenja sem v sebi začutil potrebo, da bi dosegel dokončno stališče glede določenih tendenc človekovega uma. Ena od teh tendenc je bila misticizem. Ko so se pred mojimi očmi zvrstila različna obdobja misticizma v evoluciji človeštva – v orientalni modrosti,  v neoplatonizmu, v krščanskem srednjem veku, v prizadevanjih kabalistov – sem le z največjo težavo, z ozirom na drugačno usmerjenost mojega uma, vzpostavil nekakšen odnos do misticizma. Zame je bil mistik človek, ki mu ni uspelo zgraditi pravi odnos do sveta idej, v katerem je po mojem mnenju obstajalo duhovno. Mnenja sem bil, da človeku primanjkuje prave duhovnosti, če se za doseganje zadovoljstva z lastnimi idejami pogrezne v notranji svet, kjer ni nobenih idej. Pri tem nisem videl nikakršne poti do svetlobe, temveč pot v duhovno temo. Če um skuša doseči duhovno resničnost z begom pred idejami, v katerih duh sicer ne prebiva, vendar pa skozi njih vstopa v človekovo izkustvo, je to zame kazalo na pomanjkanje sposobnosti zaznave. In vendar so me mistična prizadevanja človeštva na nek način privlačila. In sicer značaj notranjega izkustva mistikov. Želijo si priti v živi stik z viri človeškega obstoja, in ne le imeti vpogleda v njih, kot v nekaj zunanjega, s pomočjo idejnega opazovanja. Obenem mi je bilo jasno, da je mogoče priti do iste vrste notranjega izkustva, če se pogreznemo v globino duše v spremstvu polne in jasne vsebine idejnega sveta, namesto da bi to vsebino pri pogrezanju v globine zavrgli. Svetlobo idejnega sveta sem želel prenesti v toplino notranjega izkustva. Zame je mistik človek, ki ne more zaznati duha v idejah in ga posledično ob idejah zmrazi. Hlad, ki ga čuti ob idejah, ga prisili, da beži pred njimi in išče toplino, ki jo duša potrebuje. (str.100-101)

            V tistem času je bilo zame pomembno, da sem temeljito obdelal Goethejevo pravljico O zeleni kači in lepi liliji, ki predstavlja zaključek njegovih Pogovorov nemških izseljencev. Te »ugankarske zgodbe« so doživele številna tolmačenja. Mene pa »tolmačenje« vsebine nikoli ni zanimalo. Preprosto sem želel obdelati njeno pesniško, umetniško obliko. Razbijanje prevladujoče domišljijske stvaritve z intelektualnim tolmačenjem me je od nekdaj odbijalo.

Goethe in Schiller

            Ugotovil sem, da so se Goethejeve poeme porodile iz njegove duhovne zveze s Schillerjem. Ko je Schiller napisal svojo Briefe fur Förderung der aestetischen Erziehung des Menschen, je njegov um šel skozi filozofsko fazo razvoja. »Sporazumevanje človekove zavesti same s seboj« je bila umska naloga, ki ga je močno zaposlovala. Človekov um je bil zanj po eni strani povsem predan intelektualni dejavnosti. Čutil je, da um, ki prevladuje zgolj v intelektualnem, ni odvisen od telesnega in čustvenega. In vendar ga je pri tej obliki nadčutne dejavnosti nekaj motilo. Um se nahaja »v duhu«, ko se preda »logični potrebi« razuma, toda pri tej dejavnosti ni ne svoboden, ne notranje duhovno živ. Predstavlja abstraktno osenčeno sliko duha, se pa ne prepleta in ne vlada v življenju in obstoju duha. Po drugi strani pa je Schiller dejal, da se pri nasprotni dejavnosti razum povsem preda telesnemu – čutni zaznavi in nagonskim vzgibom. Takrat se vpliv, ki izhaja iz duhovnih osenčenih slik, povsem izgubi iz uma in se preda naravnemu zakonu, ki ne tvori njegove biti. Schiller je prišel do zaključka, da človek ni »pravi človek« ne pri eni in ne pri drugi dejavnosti. Vendar lahko skozi sebe ustvari tisto, kar mu ni dano po naravi ali po razumskih sencah duhovnega, ki se pojavijo brez njegovih prizadevanj. Svoj razum lahko prenese v čutne dejavnosti in dvigne čutno v višjo resničnost zavesti tako, da deluje kot duhovno. Na ta način doseže razpoloženje, ki se nahaja na pol poti med logično in naravno prisilo. (str. 107-108)

Svobodne ideje in ideali prihodnosti

            V tistem času sta v Weimarju živela Hans Olden in gospa Grete Olden. Okoli sebe sta zbrala skupino ljudi, ki so hoteli živeti v ‘sedanjosti’ in so nasprotovali vsemu, kar je na Goethejevem inštitutu in v Goethejevem društvu postavljalo v središče duhovnega obstoja nadaljevanje minulih časov. Sprejeli so me v to skupino; ko pogledam nazaj, čutim veliko simpatije do vsega, kar sem tam doživel. Naj so na Inštitutu ideje postale še tako zasidrane zaradi uporabe ‘filološke metode,’ so ponovno postale svobodne in tekoče ob vstopu v hišo Olsonovih, kjer so z zanimanjem sprejeli vsakogar, ki je menil, da mora nov način mišljenja najti svoje mesto med ljudmi, pa tudi vsakogar, ki je z bolečino v duši gojil marsikateri predsodek in mislil na ideale prihodnosti. Hans Olden je bil znan kot avtor nekaj gledaliških del s preprostimi zapleti, na primer Die Offizielle Frau; v njegovi takratni weimarski družbi se je njegovo življenje odvijalo povsem drugače. (str.139)

            Moje prvo srečanje z Nietzschejevimi zapisi sega v leto 1889. Pred tem nisem prebral niti vrstice njegovih del. Na vsebino mojih idej, kot sem jih izrazil v Filozofiji duhovne dejavnosti, Nietzschejeve misli niso imele niti najmanjšega vpliva. Prebiral sem tisto, kar je zapisal, z občutkom, da me k temu vleče slog, ki ga je razvil skozi svoj odnos do življenja. Mnenja sem bil, da je njegova duša bitje, ki je s podedovano in privzgojeno pozornostjo prisluhnilo vsemu, kar je duh njegovega časa ustvaril, obenem pa je vedno čutilo: »Kaj ima to duhovno življenje opraviti z menoj! Gotovo obstaja svet, v katerem bi lahko živel; v tem je toliko tega, kar me moti.« Ta občutek je iz njega naredil duhovno gorečega kritika njegovega časa; vendar kritika, ki mu je lastna kritika prinesla bolezen – bolezen je moral prenašati in je o zdravju lahko le sanjal. Na začetku je iskal možnosti, s katerimi bi svoje sanje o zdravju spremenil v vsebino svojega življenja; in tako je z Richardom Wagnerjem, Schopenhauerjem ter s sodobnim pozitivizmom skušal sanjati, kot da bi sanje v svoji duši želel spremeniti v resničnost. Nekega dne je odkril, da je samo sanjal. Nato je z vso močjo, ki ga je njegov duh premogel, pričel iskati resničnost – resničnost, ki naj bi se nahajala »kjerkoli«. Nobenih poti ni našel do te resničnosti, le hrepenenje. Nakar je to hrepenenje zanj postalo resničnost. Ponovno je sanjal, toda silna moč njegove duše je iz teh sanj ustvarila resničnosti notranjega človeka, brez tiste teže, ki je bila tako dolgo značilna za človekove ideje, in ki so lebdele v njem v nekem radostnem duševnem razpoloženju, ki pa je počivalo na temeljih, nasprotnim duhu njegovega časa, oz. ‘Zeitgeist’. (str.154-155)

Čiste ideje iz sijoče narave

            Ta človek je videl – upam si reči, da je dobil navdih – da človek živi v duhu, ko živi v čistih idejah in ker mora vsa narava najprej zasijati, predem dojame svet čistih idej, ima v vsem materialnem le privid (iluzije); da se skozi ideje celotna fizična bit razkrije kot duh. Z največjim zadovoljstvom sem našel osebo, ki je skoraj do popolnosti razumela duhovno bit. Šlo je za razumevanje duhovne biti znotraj ideje. Seveda duh v njej živi tako, da se za zavestni pogled občutenja in ustvarjalne duhovne individualnosti še ne ločijo iz morja splošne idejne duhovne biti. O duhovnih individualnostih še nisem mogel spregovoriti z Maxom Christliebom. Njegov čudoviti idealizem bi bil preveč pretresen. Toda o resnični duhovni biti – o njej sem lahko govoril z njim. (str.189)

Materialno je prisotnost duha, ki se kaže v materiji

            Verjel sem, da mi ta pojmovanja omogočajo jasen vpogled v naravo materializma. Zavedal sem se škodljivosti materialističnega načina mišljenja, in sicer ne zaradi dejstva, da materialist usmerja pozornost k materialnemu pojavljanju bivajočega, temveč zaradi načina, kako si materialno predstavlja. Materialno opazuje, ne da bi se zavedal, da je v resnici v prisotnosti duha, ki se preprosto kaže v materialni obliki. Ne ve, da se duh preobrazi v materialno, da bi dosegel delovanje, ki je mogoče samo pri tej preobrazbi. Duh mora najprej pridobiti obliko materialnih možganov, da bi lahko v tej obliki živel življenje sveta predstav, ki lahko človeku na Zemlji dodeli svobodno delujočo samozavest. Namreč, v možganih se duh dvigne navzgor izven materije, toda šele potem, ko se materialni možgani dvigujejo iz duha. (str.212)

Samo mislec brez duše

            Za Hegla sem menil, da je največji mislec nove dobe. Vendar je bil samo to – mislec. Zanj se je duhovni svet nahajal v mišljenju. Čeprav sem neizmerno občudoval način, kako je oblikoval svoje razmišljanje, sem dojel, da ni imel občutka za duhovni svet, ki sem ga imel pred očmi in ki se razkriva za razmišljanjem samo takrat, ko razmišljanje postane izkustvo, katerega telo je do določene mere misel in ki kot duša sprejema vase Duha sveta. (str. 234)

            Nihče ni dvomil, da bom v Teozofskem društvu izpostavil izključno rezultate raziskav, do katerih sem prišel skozi lastno zaznavo. To sem poudaril ob vsaki ustrezni priložnosti. Ko je bila v prisotnosti Annie Besantove ustanovljena nemška sekcija Teozofskega društva v Berlinu in so me izbrali za generalnega sekretarja, sem moral opustiti sestanke z ustanovitelji, ker sem imel pred neteozofskimi poslušalci eno od predavanj, v katerem sem obravnaval duhovni razvoj človeštva, naslovu predavanja pa sem dodal besedi »Eine Anthroposophie«. Tudi Annie Besant je takrat vedela, da sem v tistem času imel predavanja s tem naslovom, ko sem govoril o duhovnem svetu. (str.252-253)

Teozofsko društvo

            Delo znotraj obstoječih izpostav Teozofskega društva, ki je bilo potrebno kot izhodiščna točka, je predstavljalo le del najine dejavnosti. Poglavitno je bilo prirejanje javnih predavanj, kjer sem govoril ljudem, ki niso pripadali Teozofskemu društvu in ki so prihajali izključno zaradi vsebine predavanj. Med ljudmi, ki so na ta način izvedeli, kaj sem imel povedati o duhovnem svetu, ali ki so se ukvarjali s teozofskimi usmeritvami in so si izbrali tak način učenja – so se znašli tudi tisti, ki so kasneje v okviru Teozofskega društva ustanovili Antropozofsko društvo. Med različnimi obtožbami glede mojega dela v Teozofskem društvu – celo s strani samega društva – je bila tudi ta: da sem do določene mere izrabljal društvo, ki je že imelo določen položaj v svetu, kot odskočno desko za lažjo predstavitev lastnega duhovnega spoznanja. (str. 265)

            Zame je bila vsaka oseba, ki je znala govoriti o duhu iz duha, zanimiva. Po drugi strani pa sem bil trdno prepričan, da mora v današnjem času vpogled v duhovni svet živeti znotraj zavestne duše.

            Pogledal sem v starodavno duhovno spoznanje človeštva. Imelo je sanjski značaj. Ljudje so videli slike, skozi katere se je duhovni svet razkrival. Toda teh slik ni razvijala volja za spoznanjem popolnoma jasnega uma. Pojavljale so se v duši, ki jih je iz kozmosa dobila kot sanje. To starodavno spoznanje je izginilo ob koncu srednjega veka. Človek si je pridobil zavestno dušo. Ni več imel sanjskega spoznanja. Pri polni jasnosti uma je s svojo voljo po spoznanju vlekel ideje v dušo. Ta sposobnost je prvič postala živa resničnost v čutnem svetu. Dosegla je vrhunec kot čutno spoznanje v naravoslovju. (str.275)